Arhiv za kategorijo 'Media'

This blog is bankrupt!

This blog was declared bankrupt on September 5th. No jobs were lost. Still, the bitterness remains. All 4 readers of the blog are invited to bookmark a new blog of this author at www.zadrga.si/helderson, which will see the light of life on November 1st.

  • Share/Bookmark

Dober glas seže v Bruselj

Nove volitve, nova politična kampanja, novi izzivi in spet nekaj svežih novosti. Analitiki se sicer vsi po vrsti zmrdujejo nad sterilnostjo, tako politične kot oglaševalske komunikacije, tokratnega volilnega cirkusa, toda kljub vsemu je nekaj izvirnosti mogoče opaziti. Kampanja sicer ni agresivna, toda še zdaleč ni defenzivna, je pa ujeta v svoj nekoliko zmeden kontekst, kar je njen glavni problem. Oglaševalska komunikacija v politični kampanji v zrelih demokracijah, kjer so vsi igralci znani in karte položene, sicer ne zmore narediti občutne rezultatske razlike (za to je potrebna usmerjena politična komunikacija na vseh nivojih), je pa lahko izrazito dobra ali izrazito slaba kampanja vseeno efektivna. Sledi krajši pregled sporočilnosti in komunikacijskih usmeritev glavnih igralcev letošnje kampanje (vrstni red je naključen in ne izraža političnih preferenc avtorja :)

LDS »Z Evropo bomo ravnali v rokavicah«

Katarina Kresal je v vizualizaciji te kampanje (končno) postala pop zvezda (odlična fotografija, izvrsten styling, “commercial shooting” nasmešek”, seksapil,…) Verjetno je bil čas primeren, ker se je že rešila nadloge politične anonimnosti in postala resen in kompetenten akter na slovenskem političnem parketu. Zdaj je torej lahko še malo navihana ;) . Morda najbolj pogumna in kreativna vizualizacija predsednika kakšne slovenske stranke do zdaj! Celotna kampanja stranke je sicer nekoliko zmedena, nosilec liste se skriva v ozadju, kar je logična poteza, glede na to, da mu, po polomu na položaju vodenja stranke, volilno telo slabo zaupa. Slogan štejejo izkušnje in odločnost se zdi skoraj nekoliko preveč vezan na sporočilo tokratne kampanje in je sam rahlo “zmeden”. Kreativna ideja z rokavicami je izrazito simpatična, čeprav dvoumna, vsekakor pa nosi liberalcev dostojno sporočilnost. Z Evropo bomo ravnali v rokavicah je pravzaprav osnovno sporočilo kampanje, ki deluje samo dopolnjeno z možnostjo izbire, ki jo stranka ponuja (uporabnike namreč pozivajo, da sami izberejo vrsto rokavic in s tem tudi način delovanja stranke). Zelo inovativen način za prenašanje pozornosti na volivce. Omeniti je potrebno še visok procent oglaševalskega kolača namenjenega oglaševanju na svetovnem spletu in izredno rešitev interaktivne spletne pasice.

SDS «Slovenija zmore več«

Največji opozicijski stranki je potrebno čestitati za izredno zbranost po “izgubi” oblasti. Kampanjo Volitve 2012, ki jo nameravajo (po nekaterih napovedih) konkretizirati že leta 2010, so zastavili praktično naslednji dan po volitvah in jo počasi že pripeljali do vidnih rezultatov. Tudi letošnja evropska kampanja temelji na isti sporočilnosti (mi zmoremo več kot druge stranke), ki so jo tokrat izpeljali v zelo jasen slogan, ki je prerasel v pravo gibanje: Slovenija zmore več. V strokovnem pogledu moti nekoliko nerodna in neprivlačna vizualizacija kampanje, je pa sporočilnost izredno jasna in daleč najbolj konkretna. Bivši minister Zver zelo suvereno krmari mimo čeri v kampanji, nenazadnje njegova izpostavljenost ni problematična, ker gre za pravzaprav, poleg “generala” seveda, edino karizmatično osebo SDS. Omeniti je treba še konkreten angažma v mobilizaciji mladega volilnega telesa, ki je sicer komunikacijsko nespreten, toda dovolj obsežen (angažma namreč). SDS je za mlade celo zgeneriral, za strankino karizmo, nenavadno “igrivo” sporočilo: V bruseljski džungli naj bo tvoj glas Zver.

ZARES «Vzemimo Evropo Zares«

Že dolgo je znano, da za stranko stoji veliko kreativnih ljudi, tudi tržno komunikacijskih strokovnjakov. Zato kvaliteta zasnove kampanje ne preseneča. Stranka je relativno uspešno prestala hud preskok, ki se ji je zgodil po vstopu v vlado. Razlika me možnostmi “kreativne politične komunikacije” kot novoustanovljena stranka z nekaj poslanci v opozicijskih klopeh in kot druga največja koalicijska stranka v družbeno gospodarski krizi, je seveda izjemna. Zato je preskok zahteven. Zares ga je opravil solidno, pridobiva politično vrednost in komepetenco in obenem ostaja nekoliko “zabaven”. Njihov letošnji slogan edini interpretira javno mnenje o evropskih volitvah in ga obrača v svojo korist. Vzemimo Evropo Zares izhaja in neprepoznavnosti in nepomembnosti evropskih volitev med slovenskimi volivci. Omembe vredna je tudi konsistenca politične sporočilnosti, ki se denimo kaže v ponovni izdaji t.i. državljanskega časopisa za nove ideje Zares in poimenovanju političnega programa za evropske volitve po sloganu, Vzemimo Evropo Zares.

SD «Ljudje smo prvi«

Neopazno, kot se za stranko na oblasti spodobi. Čeprav protislovno je že dolgo znano dejstvo, da agresivna kampanja vodilni stranki ne koristi (primer je poraz SDS na zadnjih volitvah, ko jih je konkurenca “prisilila” v agresivnost). Zoran Thaler klub temu, da nekaj let ni bil v soju političnih žarometov, ohranja izredno državniško držo in pravzaprav zelo dobro dopolnjuje Pahorja. Močna prisotnost besede žensk daje stranki poseben ton. Slogan Ljudje smo prvi je klišejski, politično korekten in nekonkreten, a vendarle povsem primeren v trenutnem kontekstu stranke.

SLS «Evropa se začne v Sloveniji«

Slogan Evropa se začne v Sloveniji je morda klišejski in slabo obdelan s celostno komunikacijo stranke, ki resnici na ljubo nima velikih možnosti, zaradi popolne izgube kompasa v zadnjih letih in nekonkurenčne kandidatne liste, toda kljub vsemu najbolj konkretno izraža tonus, ki bi ga stranka “morala imeti”. Ob tem je povezovalen, usmerjen, natančen in ima torej vse vrline dobrega političnega slogana. Škoda, da stranki očitno verjame le malo ljudi.

DeSUS «Za socialno Evropo za vse generacije«

Tokrat manj opazno kot lani. DeSUS ima problem z deficitom karizmatičnih kandidatov, zato zlahka oddaja sporočilo drugorazredne politične stranke. Erjavcu se lahko kaj hitro maščuje tudi “očiten karierizem”, ki ga je vodil v to kampanjo. Slogan (ZA) socialno Evropo za vse generacije je slab, pove zelo malo in je obenem zgrešil komunikacijski cilj letošnje kampanje, ki je bil prepričati ljudi, da so evropske volitve pomembne in da imamo Slovenci v Evropi določeno vlogo ( nekatere stranke so ta cilj reševale z kreativnimi slogani – LDS, izrazito usmerjenostjo v Slovenijo v Evropi – SDS, SLS ali z interpretacijo splošnega javnega mnenja – Zares). Morda bi bilo bolje, če bi stranka nadaljevala in nadgradila lansko kampanjo in slogan Živeti bolje.

NSi Blizu ljudem.

Po lanskem polomu je letošnja kampanja kot naročena za dvig ratinga stranke, saj je NSi na prvih evropskih volitvah uspela izredno dobro izkoristiti Lojzeta Peterleta in je na nek način postala stranka, ki je močnejša v Evropi kot v Sloveniji. Ta kapital stranka zdaj poskuša akumulirati v dober rezultat na evropskih volitvah in splošen dvig zaupanja v stranko. Slogan Blizu ljudem je skoraj bolj gospodarski kot političen, a kljub vsemu primeren in je, podobno kot pri SDS, prerasel v ime gibanja stranke, ki se želi “vrniti na sceno”. Zastavljeno dobro, učinek bo viden čez nekaj let.

Preostali so tokrat razočarali. SNS sicer tradicionalno ne vlaga veliko sredstev v oglaševanje, ker imajo precej bolj uspešen PR, tokrat pa so na sploh relativno neopazni. Sergej Čas pač ni Zmago Jelinčič. Od ostalih strank je potrebno omeniti še SMS, ki očitno vedno bolj tone. Problem te stranke je verjetno v tem, da se mladi politiki raje vključujejo v podmladke večjih političnih strank, kot v stranko mladih. Od njihove letošnje komunikacije pa je vredno omeniti samo idejno dober poskus z iskanjem kandidata na Facebooku in divja želja za publiciteto s predstavitvijo spolne usmerjenosti nekega kandidata.

Pri skupnem vtisu prevladuje predvsem precej nižji finančni vložek v oglaševalske aktivnosti. Priča smo produkcijsko sila poceni TV spotom in nasploh mizernemu medijskemu zakupu. Po tej plati je kampanja podpovprečna, celo slaba. V grobem lahko letošnjo kampanjo z oglaševalske perspektive ocenimo kot nič posebnega in seveda izvlečemo nekaj usmeritev in pozitivnih pristopov, ki bodo služili za primerjavo v naslednjih kampanjah.

Matjaž Germ

  • Share/Bookmark

Šport je velik biznis

Šport je globalni družbeni fenomen, ki se v številnih različicah pojavlja v aktualnem času in prostoru in premore tudi ogromen tržni potencial. V zadnjem času je ob recesiji v športu in težavah z organizacijo Univerzijade tematika trženja športa stopila v ospredje tudi pri nas.

KAJ DAJE ŠPORTU TRŽNO VREDNOST?

Šport na ravni družbenega procesa združuje in vzbuja široko intenziteto čustev s katerimi se istoveti velika količina ljudi in sega tudi na polje osnovnih družbenih vrednot. Čustva in vrednote so trženjsko zelo učinkovit in persuaziven moment, ki predstavlja osnovno, simbolno tržno vrednost športa. O tem pričajo vsakdanji primeri oglaševalskih in komunikacijskih akcij s katerimi sporočevalci naslavljajo širok spekter javnosti s prikazom emocionalno nabitih športnih aktivnosti ali veličastnosti akterjev samih, ki zaradi tega seveda dosegajo visoke finančne vrednosti. Višje stopnje športnega marketinga pa ne temeljijo zgolj na simbolnih vrednostih ampak na ustvarjanju realnih poslovnih vrednosti, ki se jih da doseči s strateškim pristopom in tudi z reintegracijo vsebinskih struktur športa kot takega.

MILIJONI NA IGRIŠČU

Paleti različnih aktivnosti, ki se združujejo pod skupno kategorijo šport, je skupna družbena vloga zabave in možnosti za široko involviranost. Pri tem je seveda več nivojev intenzivnosti ukvarjanja s posamezno aktivnostjo, od rekreativne do profesionalne. Trženjsko zanimivost športa v grobem definira predvsem kvaliteta interesa javnosti in stopnja konkretne ali simbolne vpletenosti. Kljub širini in razvejanosti aktivnosti se večina denarja v športu obrne le v nekaj panogah kot so nogomet, ameriški nogomet ali denimo tenis. Pri tem posebnih razlik med ekipnimi in individualnimi športi ni, ekipni so tržno uspešnejši na širšem (klubskem, reprezentančnem) nivoju, individualni pa v ustvarjanju močnih športnih blagovnih znamk (Rafael Nadal, Herman Maier). Koncentracija trženjskega potenciala v športu je ena ključnih značilnosti in seveda tudi priložnosti športnega marketinga. Skupna vrednost zakupa oglaševalskega prostora med Super Bowlom (finalna tekma sezone ameriškega nogometa) znaša več kot četrt milijarde dolarjev, vrednost odkupa televizijskih pravic (to je zaslužek športne organizacije) pa okrog 75 milijonov dolarjev. Pri tem konkretnem primeru, ki velja za enega od najbolj izpopolnjenih sistemov vrhunskega športnega trženja, saj v dobrih treh urah v enem dnevu akumulira več denarja kot večina športnih panog v celotni sezoni, igra ključno vlogo prav sam format tekmovanja, ki se je z leti razvil (dolgi reklamni bloki, številne prekinitve) v učinkovit tržni mehanizem.

SLOVENSKI ŠPORT JE NEIZTRŽEN

Slovenski šport je trenutno (sicer v globalnem trendu) zašel v hude težave predvsem zaradi nefleksibilnosti in zastarelosti na področju trženja. Klubi so se znašli pred krčenjem proračunov, ki pa ne grozijo zgolj z nižjo intenzivnostjo denarnega toka ampak celo s propadom, ker klubi enostavno niso sposobni poslovnega preživetja in trgu ne znajo ponuditi novih priložnosti. Pomemben problem povezan s tem je tudi »institucionalizacija športnega zanimanja«, slovenski šport namreč ne razvija svojih tržnih kapacitet s katerimi bi kanaliziral zanimanje javnosti. Pravzaprav se nam dogaja nekakšen beg pozornosti. Vrednost se ustvarja zgolj na simbolni ravni, ki je nezanesljiva in nerealna. Interes različnih ciljnih javnosti za doma proizvedene športne vsebine je namreč relativno slab in predvsem oslabljen s presežnim interesom za podobne ali iste športne aktivnosti v tujini, kar seveda vpliva na stopnjo zanimanja in s tem na samo uspešnost trženja. Denimo nogomet, ki ustvari v različnih evropskih državah milijonske vsote denarja s prodajo televizijskih pravic, je v slovenskem prostoru dejansko v položaju, ko je njegova vrednost tako nizka, da klubi praktično ne morejo iztržiti za televizijske pravice niti centa. Slovenski športni marketing torej ne uspe institucionalizirati lokalnega športa, kar je glavni razlog za splošno trženjsko neuspešnost (obstajajo seveda izjeme) . Najpogostejši izgovor je seveda velikost države, ki pa ga negirajo številni primeri dobrih praks v podobnih okoljih.

STREL MIMO

Seveda pa kot povsod obstajajo tudi projekti, ki jih je težko stržiti že na osnovni, simbolni ravni, ki temelji na neponovljivosti, vrhunskosti in družbeni vrednosti aktivnosti in tistih, ki jo izvajajo. Čeprav je ravno preseganje simbolne ravni ključnega pomena za tržni razvoj športa je problematična tudi njena odsotnost. S tem problemom se srečujejo številni manj »zanimivi« in razviti športi in nekateri športni dogodki, kot na primer Univerzijada, še posebej zimska. Univerzijada za nameček temelji še na tržno popolnoma zgrešeni logiki organizacijske globalnosti in popolne vsebinske lokalnosti, ki onemogoča večino tržnih priložnosti, tudi institucionalizacijo projekta v določeno tržno okolje. In čeprav gre za organizacijsko enega najobsežnejših športnih projektov v zgodovini Sloveniji Univerzijada tržne vrednosti praktično nima. Ideja o javno zasebnem kapitalu za dolgoročne investicije v infrastrukturo so tako upravičene ampak ne morejo nevtralizirati dejstva, da tržni prihodki Univerzijade niti dolgoročno ne bodo pokrili niti procenta organizacijskega vložka.

Matjaž Germ za Katedro, Marec 2009

  • Share/Bookmark

Facebook demokracija

Svetovni splet počasi postaja spletni svet, na katerega se »seli« naša družba. Za »zdravo« in sproščeno uporabo in obravnavo svetovnega spleta pa je potrebno predvsem razumeti njegove značilnosti, ki generirajo nove nivoje komuniciranja in mehanizme izražanja osnovnih družbenih komunikacij.

Nekatere spletne aplikacije so tudi v slovenskem okolju zrasle v organizirane sisteme za izražanje javnega mnenja, njihov produkt, izvleček komunikacijske interakcije, pa celo v javno mnenje samo, ki ga kot referenco uporabljajo tudi drugi mediji. Poleg obravnave že preskušane prepletenosti med novimi in tradicionalnimi mediji takšna slika sili tudi v diskusijo o splošnem razumevanju implikacij svetovnega spleta in njegovega konteksta. Svetovni svet je vraščen v družbo, zato je njegova uporaba fenomen, ki je z razvojem informacijske družbe vzbrstel v sestavni del privatnega in poslovnega življenja presežnega dela ljudi, njegova družbena moč pa z dostopnostjo še raste in se širi. Ob tem je svetovni splet in širše internetna tehnologija, kot se je zgodilo tudi s televizijo in drugimi množičnimi mediji, postal družbeni gradnik, sistem, ki je tako prisoten, da ga sploh več ne opazimo. Odraščajoča internetna generacija je »okužena« s svetovnim spletom, kar jo na nek način distancira od njegovih razsežnosti in dimenzij, uporablja ga nagonsko in ga tako tudi razumejo. Starejše generacije so pri uporabi interneta precej bolj senzacionalistične.

Socialna omrežja kot fenomen spletne komunikacije so postale prave sofisticirane sociološke skupnosti na internetu. Med najbolje organizirane iz izpopolnjene sisteme spletnega integriranega komuniciranja sodi prav aplikacija Facebook. Nov mejnik v njenem razvoju se trenutno realizira tudi v našem okolju, ko z vzajemnimi prenosi med spletnim in realnim svetom prihaja do medijske aktualizacije tem, ki so se pravzaprav rodile na Facebooku. Pri tem je potrebno zanemariti ali vsaj preinterpretirati dejstvo, da gre za vsebine s koreninami v »realni« dimenziji, ki jih je »nevidna sila« na spletno omrežje zgolj prenesla, ravno zaradi te »nevidne sile«, ki pravzaprav povzdiguje pomen tovrstnih aplikacij in jih legitimira in celo institucionalizira. Facebook je v bližini našega širšega dojemanja najprej »razburil« s spletno gonjo proti hrvaškemu premieru Sanaderju. Fascinacijo nad spletnimi skupnosti, ki se združujejo v okviru Facebook skupin je pravzaprav vzbudil represivni moment, mediji in širša javnost so se namreč za fenomen začeli zanimati po aretaciji domnevnega ustvarjalca in administratorja protivladno nastrojene spletne skupine, ki so ga hrvaške oblasti obravnavale zaradi suma sovražnega govora. Zanimiv je torej impulz – represija, ki diši po oddaljenih časih bojev za človekove pravice in demokracijo v tem okolju. Podobnost je vidna na več nivojih, v sociološkem kontekstu pa je pojavoma skupna reakcija, ki jo je sprožila represija – torej zanimanje. Tudi v slovenskem prostoru se je Facebook institucionaliziral v političnih vsebinah. Potem, ko se je ne preveč množično »pojavil« kot komunikacijsko orodje v letošnji volilni kampanji je pozornost nase skoraj spektakularno pritegnil ob imenovanju Dimitrija Rupla v službo v kabinetu predsednika vlade. Politična anomalija je svoj odgovor dobila prav na svetovnem spletu s skupnostjo več 10.000 registriranih nasprotnikov Pahorjeve odločitve. Mediji so se na nek način okoristili te virtualne moči in z njo nadgradili svojo družbeno vlogo. Precedenčna reakcija pa že zaradi svoje definicije povzroči plaz. Mediji so tako prej omenjen vzgib sprejeli za svojega in pa preverili tudi na primeru zaostritve odnosov med Slovenijo in Hrvaško, ko so relativno izredno pozornost namenjali razvoju in gibanju komunikacije o tej temi na svetovnem spletu, tako kvantitativno v obliki količine »spletnih duš«, ki so z zaporedjem klikov izrazile določeno mnenje, kot tudi v kvalitativnem smislu z izvlečkom izraženih mnenj. Na žalost pa so mediji večkrat izgubili kompas pri obravnavi spletnega javnega mnenja in ga prenesli preveč neprevidno in selektivno.

Ko je Facebook prevzel legitimnost javnega mnenja je v novo dimenzijo vstopil celoten kompleks njegovih vsebin pri čemer je medijska selekcija brutalna. Izbor specifičnih tem v gomili vsebine kriči po integraciji širšega tematskega kroga in daje tudi nove razsežnosti diskusiji o »varnosti« in sovražnem govoru na svetovnem spletu, ki je predvsem zaradi narave spletne demokracije problem s katerim se strokovnjaki za informacijsko družbo intenzivno ukvarjajo že dlje časa (Slovenija je ministrstvo za informacijsko družbo, ki je delovalo le 4 leta ukinila leta 2005!?).

S še sprejemljivo mero osladnosti bi lahko torej rekli, da je tudi Slovenija začela proces integracije internetne demokracije. V nadaljevanju je nujno piljenje orodij in definicij takšnega razvoja, ki lahko nevtralizira negativne smeri in usmerja »zdravo« uporabo komunikacij svetovnega spleta, ki jih lahko omogoči predvsem razumevanje nove družbe. Pri tem nas zmore voditi preprosto dejstvo, da konzumirati še ne pomeni razumeti. Nenazadnje, tudi televizija je bila nevarna dokler je nismo razumeli.

Matjaž Germ za Katedro, januar 2009

  • Share/Bookmark

Strasti in risanke

Televizijska nadaljevanka Strasti v produkciji RTV Slovenija je razburila toliko strasti, kot jih kakšen izdelek nacionalke že dolgo ni. Reakcije so bile pozitivne in negativne, vsem pa je skupna intenzivna refleksija razvoja medija v njegovi »nesrečni« vlogi: biti javna televizija.

In kako so se Strasti zapletle z risankami? Še tako dobra žajfnica ne zmore razviti zgodbe brez karizmatične ženske. Tokrat sta se v zgodbo zapletli kar dve dami. Miša Molk se je pravzaprav prvič usmerjeno oglasila kot varuhinja gledalčevih pravic, resen ton njeni pripombi pa je dala tudi varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebanšek Travnik. Zmotila ju je prestavitev predvajanja risank, kar sta označili za hud poseg v mladinski in otroški program kot enega stebrov javne televizije. Risanke so namreč iz rednega termina pred TV Dnevnikom v časovnici prestavili pol ure nazaj, njihovo vlogo uverture v osrednjo informativno oddajo pa so prevzele prav Strasti. Spreminjanje stalnih programskih vzorcev sicer praviloma resda vpliva na splošno učinkovitost določene televizijske vsebine. Sploh če je vrednost vsebine na visokem nivoju, kar pa v primeru risank na TV Slovenija ne drži. Risanke na nacionalki so obtičale v času in ne predstavljajo resnega paradnega konja otroškega programa, kar v digitalni družbi današnjega dne niti ne zmorejo biti. Morda je prestavitev na risanke kot televizijsko vsebino vplivala celo pozitivno, nenazadnje je raziskava AGB Nielsen Media Research ugotovila, da se je gledanost v novem terminu celo povečala.

Resne kritike televizijske nadaljevanke Strasti je, poleg domnevno previsokega stroška produkcije – kar je značilen refleks v slovenski družbi, povzročilo predvsem dvoje: postavitev v programsko shemo pred TV Dnevnikom in konotacija telenovele, ki se je Strasti nesrečno prijela. Reševanje TV Dnevnika s Strastmi je pravzaprav zanimiv manever, ki ima kar nekaj ugodnih dražljajev. Sodeč po, sicer pričakovano, visoki gledanosti v začetku emitiranja, je TV Slovenija s tem razširila svoj večerni »prime time«, kar je predvsem v zimskem času zelo razumno, in na tak način sestavila poligon za razbremenitev oglaševalskega prostora v času TV Dnevnika, kar lahko dolgoročno vpliva na pozitivno diferenciacijo osrednje informativne oddaje.

Telenovela sicer ni »žajfnica«, čeprav teh dveh žanrov javnost ne loči, je pa njen sloves kljub temu vprašljiv. Žanr je sicer doživel relativno kvalitetne izvedbe v tujini tudi na javnih televizijah, nekaj uspešnih projektov so denimo lansirali tudi na Hrvaškem. Strasti so njeni ustvarjalci dokaj posrečeno »ožanrili« kot televizijsko nadaljevanko in ji nekoliko manj posrečeno skušali dati poseben pridih tudi z imenom dnevna nadaljevanka. Kakorkoli, gre za suveren in dober izdelek, ki je hišni produkciji TV Slovenija prav gotovo dodal vrednost.

Javna televizija je v modernem medijskem sistemu, ki ga počasi prenašamo v naše okolje – čeprav slovenski mediji še vedno v večini veljajo za poslovne mastodonte in zaostankarje, v izrazito neljubem položaju, razpeta med t.i. javni in komercialni interes. Pri tem je prva anomalija v predpostavki, da se ta dva momenta medsebojno izključujeta. Oviro za nacionalko pa predstavlja predvsem krmarjenje med obema interesoma v slovenskem družbenem kontekstu, kar jo spravlja v precep in ji onemogoča sproščen odziv na razvoj medijske krajine. Vsi poskusi razvoja nacionalke so razumljivo na očeh javnosti, vse mora biti opravičljivo, tudi vsak politični impulz rodi refleks, politike same kot tudi strokovne in posledično laične javnosti.

O času za moderen in strokovni razvoj RTV Slovenija, ki mora temeljiti na kvalitetni integraciji vseh kompetenc, ki sodijo v kontekst javne televizije, se govori že dolgo. Vse prave smeri še vedno niso začrtane, kljub temu pa je pozitiven pogled v prihodnost potreben. Risanke bodo nov termin že preživele, če smo nekoliko cinični, je ob današnjih tehnoloških kapacitetah njihov programski termin precej manj pomemben kot nekoč. Ampak preživeti mora javna televizija, kar ji lahko omogoči samo razvoj.

Matjaž Germ za Nav magazine

  • Share/Bookmark

Medijski prevrat?

Mediji na slovenskem so v zadnjem času preživeli in preživljajo dve brutalni posilstvi. Prvi eksces izvira iz nespoštovanja in nerazumevanje družbene vloge in strukture medijev v sferi vladne politike, drugi, imenujmo ga »ideja osvoboditve«, pa iz splošnega nezadovoljstva medijske elite, ki je vzcvetelo v politični sindrom.

Stanje: November 2008

Slovenski mediji so veliki tranzicijski zaostankarji, tako v strateškem kot strukturnem smislu. Prilagajanje modernim medijskim trendom, ki so povezani z razvojem novih medijev, interneta in drugih informacijsko komunikacijskih tehnologij, v nekaterih točkah zahteva popolno vsebinsko in organizacijsko reformulacijo in celo presega mejo prilagoditve v polje vraščanja. Ob nekaterih izjemah, ki so se v novih razmerah znašle relativno dobro, drugi mediji ne znajo izkoristiti naprimer konvergenčnih možnosti ali upravljati svojo prisotnost na trgu. Stroko obremenjuje že popolnoma neprilagojeno razumevanje samega pojma novinarskega poklica in njegove vloge v današnjem času. Beseda novinar se je razbila na številne nove besede, ki pa jih nihče ne definira in pojasni, kar povzroča grozovit padec ugleda, finančne stabilnosti in strokovne kredibilnosti poklica.

»Ideja osvoboditve« temelji predvsem na javnem izrazu slabega stanja v slovenskem medijskem prostoru in je kot taka pozitivna. Njen problem je v napadanju preveč vidnega sovražnika, politike in kapitala, kar jo že v sami osnovi radikalizira. »Sovražnik« pa čemi v sami strukturi medijev in ga ni mogoče videti vse dokler se ga ne naučimo razumeti. Slovenski mediji so za svetom capajoči mastodonti prepolni strukturnih problemov med katerimi so politizacija in lastniški » pritiski« še najmanj uničujoči.

»Ideja osvoboditve« postane politični program

»Ideja osvoboditve« je torej dobila svoj komunikacijski prostor z negativnim odzivom medijske stroke na različne oblike in dimenzije političnih pritiskov ideologov Janševe vlade, ki so medije izrabili za namene »velikega projekta« - sproščanja Slovenije. Razvoj »ideje« so omogočili trije, verjetno zgolj naključno povezani dejavniki. Že omenjena nespretna zloraba politike kot vzrok, počasnost strukturnih sprememb medijev, kot problem in politizacija medijskega nezadovoljstva, kot »rešitev«. Splošno nezadovoljstvo medijskih ustvarjalcev je vzpodbudila serija dogodkov, ki so bili hkrati ključen korak k splošni politizaciji medijskega nezadovoljstva. Novinarska peticija, prenos nezadovoljstva v tujino, afera objave tajnih podatkov ministrstva za zunanje zadeve in drugi medijski škandali so pritegnili pozornost opozicijske politike. Takšna drža in prepoznavanje problemov v določenem delu družbe je politično zgledna, zapletlo se je šele, ko je opozicijska politika postala glasnik medijev. In mediji se temu niso uprli, nekateri so takšno »rešitev« celo podprli. Politika in mediji sta se prepletla v konglomerat, ki je postal nerazdružljiv v svoji skupni prepričanosti v potrebo po osvoboditvi medijev.

Samoupravno novinarstvo v kapitalističnem sistemu

Eden najbolj kontadiktornih elementov »ideje osvoboditve« je tabu medijskega lastništva. Lastniki medijev so sovražniki medijev! Takšna nastrojenost je predrzno za časom in popolnoma zgrešena z moderno logiko medijev. Uravnoteženost razumevanja medijev kot »watch doga« oblasti v službi javnosti in gospodarskega subjekta, ki loči vsebino od konteksta in oblike, je v ustvarjanju sorazmernih pogojev za vzajemno delovanje vseh dimenzij medijev. Splošna paranoja lastniških pritiskov v slovenskih medijih izvira iz pretirane mnenjske avtokracije novinarjev v Sloveniji in njihovega zmotnega prepričanja, da so avtonomni pri prezentiranju medija, ki ga zastopajo. Samupravna mentaliteta slovenskih novinarjev je eden ključnih vzrokov pojava personalizirane informacije, ki jo producirajo slovenski mediji. Vpliv kapitala je lahko izrazit in intenziven in ko preseže mejo gospodarskega upravljanja in prodre v vsebino in strokovnost produkcije medijskih sporočil, tudi nevaren, zato je dialog potrebno voditi k nivoju organiziranega lastništva, ki nosi odgovornost za strokovno realizacijo medijske informacije.

Zares neodvisni mediji so samo zares dobri mediji

Po volitvah je »ideja osvoboditve« dosegla novo raven, obogatila se je s politično močjo in obenem zaradi nje izgubila svojo pomembnost. Pred nami je torej čas resnice, dvig rok ali dvig pesti, razbremenitev ali osvoboditev. Politika lahko postane nevarna, ko na političnem odru uporablja jezik stroke. Slovenski politiki še vedno ne razumejo, da jih mediji ne potrebujejo. In zdi se, da so celo bolj nevarni tisti, ki tega ne razumejo, ker verjamejo, da mediji potrebujejo politične pogoje, kot tisti, ki verjamejo, da si lahko kupijo ali podredijo njihovo pozornost. Glavna in edina naloga »medijske politike« je vzpostavljanje normalnih pogojev in ne postavljanje normalnih pogojev za razvoj in delovanje medijskega prostora. Kaj torej prihodnost prinaša slovenski medijski krajini, revolucijo ali evolucijo, nov medijski zakon, odstranitev kadrov in skladov prejšnje vlade, angleško javno radiotelevizijo, od vseh (predvsem svoje odgovornosti in strokovnosti) »neodvisne novinarje, srd Majde Širca… ali soočanje s tehnološkim, vsebinskim in organizacijskim napredkom in takšno svobodo, ki so jo lahko mediji izborijo samo sami.

Matjaž Germ za Katedro

  • Share/Bookmark